Ko pomislimo na dinozavre, se nam v misli največkrat prikradejo tiranozaver, velociraptor ali dolgovrati diplodok. Vendar obstaja dinozaver, brez katerega svet paleontologije ne bi bil takšen, kot ga poznamo danes. To je igvanodon (Iguanodon), ki ni bil le eden prvih uradno poimenovanih dinozavrov – postal je eden temeljnih kamnov, na katerih je sir Richard Owen leta 1842 sploh skoval besedo »dinozaver«.
Od naključne najdbe do znanstvene revolucije
Zgodba se začne v zgodnjih 1820. letih v južni Angliji, v okolici Cuckfielda in Tilgate Forest v Sussexu. Mary Ann Mantell, žena zdravnika in strastnega ljubiteljskega geologa Gideona Mantella, je med sprehodom (po eni različici v družbi prijateljice, po drugi med spremljanjem moža na bolniškem obisku) naletela na delavca, ki je ob cesti razbijal kamne. V enem od kosov kamnine je opazila nenavadne, bleščeče zobe. Prepoznala je, da gre za nekaj posebnega, in jih odnesla domov možu.
Gideon Mantell je fosile takoj preučil. Zobje so bili očitno plazilski, a so ga najbolj presenetili s svojo velikostjo in obliko – spominjali so na zobe sodobne igvane – zelenega legvana, le da so bili približno dvajsetkrat večji. Sodobni znanstveniki so takrat še težko sprejemali idejo o izumrlih orjaških plazilcih, zato je Mantell leta 1824 odnesel zobe v Kraljevi kirurški kolegij v Londonu. Tam je ob primerjavi s skeletom igvane dokončno potrdil podobnost. Leta 1825 je v Philosophical Transactions of the Royal Society uradno opisal novo vrsto in jo poimenoval Iguanodon – dobesedno »igvanin zob«.
Fosilne najdbe tlakujejo pot besedi “dinozavri”
Skupaj z megalozavrom (ki ga je leta 1824 opisal William Buckland) in oklepnim hilaeozavrom (prav tako Mantellovo odkritje iz leta 1833) je igvanodon postal eden od treh prvotnih rodov, na podlagi katerih je anatom sir Richard Owen leta 1842 v svojem poročilu Britanski zvezi za napredek znanosti uvedel povsem nov red – Dinosauria. Beseda, sestavljena iz grških korenin deinos (strašen, mogočen) in sauros (kuščar), je za vedno spremenila način, kako ljudje gledamo na ta izumrla bitja.
Prve rekonstrukcije iz 19. stoletja so bile danes skoraj smešne. Znanstveniki so si igvanodona predstavljali kot počasnega, težkega štirinožnega plazilca, nekakšnega orjaškega kuščarja z značilnim rogom na smrčku. Ta »rog« je v resnici bil kremplej njegove sprednje tace – palčna konica, ki so jo paleontologi najprej napačno postavili na nos, deloma zato, ker so se zgledovali po rogovih nekaterih današnjih igvan. Najbolj znana takšna upodobitev sta bila dva ogromna betonska modela v parku Crystal Palace pri Londonu, ki ju je v petdesetih letih 19. stoletja izdelal Benjamin Waterhouse Hawkins po Owenovih navodilih.
Šele odkritja popolnejših okostij – predvsem spektakularna najdba v Bernissartu leta 1878 – so dokončno razkrila pravo anatomijo: krempelj je bila del “roke”, igvanodon pa je bil precej bolj gibljiv in prilagodljiv, kot so si ga sprva predstavljali.
Anatomija, ki je omogočila uspeh
Ko so paleontologi končno pravilno razumeli, kaj pomeni tisti skrivnostni krempelj, se je odprl pogled na bitje, ki je bilo daleč od nerodnega kuščarja iz prvih rekonstrukcij. Igvanodon je bil velik, robusten in izjemno uspešen rastlinojedec. Dosegel je dolžino približno od 9 do 11 metrov in težo med 4 in 5 tonami. Pri kolkih je meril okoli 3 metre, v pokončni drži pa je lahko segel skoraj do 4 metre višine. Živel je v zgodnji kredi, pred približno 126–113 milijoni let, predvsem na območju današnje Evrope (Belgija, Anglija, Španija), pa tudi v delih Azije in Severne Amerike.
Njegova najbolj prepoznavna in legendarna značilnost je bila palčna kost – ostro, koščeno bodalo na prvem prstu sprednje šape. Paleontologi menijo, da jo je uporabljal na več načinov: kot učinkovito obrambno orožje proti plenilcem, kot je bil na primer neovenator, in hkrati kot orodje pri nabiranju tršega rastlinja ali lupljenju lubja.
Bil je fakultativni biped, kar pomeni, da je lahko hodil tako po dveh kot po štirih nogah. Med počasno pašo ali mirovanjem se je opiral na vse štiri okončine, pri hitrejšem gibanju ali ko je hotel doseči višje veje, pa se je dvignil na močne zadnje noge. Težek rep mu je pri tem služil kot naravna protiutež in stabilizator. Namesto sprednjih zob je imel trden roževinast kljun, s katerim je natančno odgriznil liste, praproti in druge rastline. V zadnjem delu čeljusti so se vrstili robustni kočniki, ki so se ob žvečenju nenehno obrabljali in se sproti nadomeščali z novimi – popolna prilagoditev za življenje rastlinojedca v bujnih krednih gozdovih.
Igvanodon je živel v čredi
Da so bili igvanodoni družabna bitja, ki so živela in se gibala v skupinah, je dokončno potrdilo eno najbolj spektakularnih odkritij v zgodovini paleontologije. Leta 1878 so rudarji v premogovniku v belgijskem mestu Bernissart v globini več kot 300 metrov naleteli na nenavadno glinasto žepno plast. Ko so začeli kopati, so odkrili kosti – in ne le nekaj kosti, temveč pravo pokopališče dinozavrov (vir: 1).
V naslednjih treh letih so izpod zemlje spravili več kot trideset skoraj popolnih okostij igvanodonov, med njimi številne osebke, ki so bili skoraj v celoti ohranjeni. Mnoga so ležala v naravnem anatomskem položaju, kar je znanstvenikom prvič omogočilo, da so videli pravo obliko in postavo te živali. Odkritje je preučeval belgijski paleontolog Louis Dollo, ki je na podlagi teh primerkov temeljito spremenil takratno predstavo o igvanodonu.
Takšno število osebkov na enem mestu je bil jasen dokaz, da ti dinozavri niso živeli samotno. Verjetno so se gibali v čredah, kar jim je povečalo varnost pred plenilci in omogočilo učinkovitejše iskanje hrane v bujnih rečnih deltah in močvirnatih gozdovih prazgodovinske Evrope. Ali so živali umrle hkrati zaradi nenadne poplave, ali pa so se postopoma nabirale v naravni pasti, ostaja predmet razprav – a eno je jasno: igvanodoni so bili socialna bitja, ki so svoje življenje preživljala v skupnosti.
Pogosta vprašanja
Ali je igvanodon živel na območju Slovenije?
Fosilnih ostankov okostja igvanodona v Sloveniji doslej nismo našli, kar pa ne pomeni za širšo regijo. V Istri (Hrvaška) in na severovzhodni Italiji so znane številne stopinje ter ostanki sorodnih rastlinojedih dinozavrov iz obdobja krede, med njimi tudi sledi igvanodontidov. To kaže, da so podobne živali v tem času poseljevale tudi našo širšo jadransko in južnoalpsko regijo. Slovenija leži na obrobju nekdanjih krednih habitatov, zato ni izključeno, da so se po njenem ozemlju gibale vsaj sorodne vrste.
Ali je bil igvanodon v sorodu s T. rexom?
Ne neposredno. Čeprav sta bila oba dinozavra, sta pripadala povsem različnima vejama. T. rex je bil mesojedi teropod iz reda Saurischia (dinozavri s kuščarskimi boki), igvanodon pa je pripadal redu Ornithischia (ptičjeboki dinozavri). Velja za enega od prednikov kasnejših hadrozavrov – znanih dinozavrov z račjim kljunom, ki so v pozni kredi postali med najuspešnejšimi rastlinojedci.
Igvanodon ni bil največji, ne najbolj grozeč in ne najbolj znan dinozaver. Bil pa je eden tistih, ki so človeštvu prvi odprli vrata v svet, ki je izginil pred več kot sto milijoni let. Brez njegovih zob, ki so jih v 19. stoletju našli v Angliji, in brez spektakularnih okostij iz Bernissarta bi paleontologija morda začela drugače – in precej počasneje (vir: 2).
