Ihtiozaver, imenovan »ribji kuščar«, je s svojo zadnjo večerjo postal ključni dokaz za obstoj megaplenilstva v prazgodovini. Ta 4,5-metrski morski plazilec ni slutil, da bo njegov zadnji obrok – 3,6-metrski talatozaver – postal najstarejši znani neposredni dokaz megapredacije, odkrit doslej.
Odkritje fosiliziranega primerka ihtiozavra
Leta 2010 so raziskovalci v kitajski provinci Guizhou odkrili skoraj popoln fosiliziran primerek 240 milijonov let starega ihtiozavra, imenovanega Guizhouichthyosaurus. Ob podrobnejšem pregledu so v njegovem želodcu našli ostanke drugega morskega plazilca – talatozavra. Po podatkih Univerze Kalifornije v Davisu je ta ihtiozaver pogoltnil nekoliko manjšega morskega plazilca in kmalu zatem poginil, s čimer je nenamerno ohranil prvi dokaz megaplenilstva.
»Nikoli doslej nismo našli členjenih ostankov velikega plazilca v želodcu orjaških plenilcev iz dobe dinozavrov,« je pojasnil profesor Ryosuke Motani z UC Davis, soavtor študije, objavljene v reviji iScience. »Na podlagi oblike zob in zasnove čeljusti smo domnevali, da so ti megaplenilci lovili velik plen, zdaj pa imamo neposreden dokaz, da so to res počeli.«
Kaj je ihtiozaver?
Ihtiozaver, kar pomeni »ribji kuščar«, je skupina morskih plazilcev, ki se je pojavila pred 250 milijoni let po dogodku, znanem kot Veliko izumrtje. To je bilo največje množično izumrtje v zgodovini, ki ga je sprožilo obsežno vulkansko delovanje v regiji Sibirskih trapov. Izbruhi so trajali več tisoč let, sproščali ogromne količine plinov, kot so ogljikov dioksid, metan in žveplove spojine, ter povzročili drastične podnebne spremembe, zakisanje oceanov in pomanjkanje kisika v morjih. Posledica je bila izguba 96 % morskih vrst.
Ihtiozavri so imeli ribam podobna telesa, primerljiva s sodobnimi tunami, a so dihali zrak, podobno kot kiti ali delfini. Njihov status vrhunskih plenilcev je bil dolgo vprašljiv, zato je odkritje fosiliziranega primerka Guizhouichthyosaurus pomemben mejnik v razumevanju njihove vloge v prazgodovinskih oceanih.
Kako je ihtiozaver lovil?
Običajno predpostavljamo, da imajo največji plenilci velike zobe za razkosavanje plena. Vendar je Guizhouichthyosaurus imel majhne, klinaste zobe, ki so jih strokovnjaki sprva povezovali z lovom na mehke, lignjem podobne živali, ki so bile v tistem obdobju obilne v oceanih. Vendar to odkritje kaže drugače. Raziskovalci, vključno z Motanijem, so prepričani, že je ta morski plazilec uporabljal zobe za oprijem plena, nato pa mu z močnim ugrizom zlomil hrbtenico. Ostanki talatozavra v želodcu potrjujejo, da je bil plen verjetno onesposobljen, raztrgan in pogoltnjen.
Takšna strategija lova je primerljiva s tehnikami sodobnih vrhunskih plenilcev, kot so orke, leopardi tjulnji in krokodili.
Zakaj je to odkritje pomembno?
Odkritje fosiliziranega primerka Guizhouichthyosaurus z ostanki talatozavra v želodcu ponuja redek vpogled v prehranjevalne navade prazgodovinskih morskih plazilcev. Dokazuje, da so ihtiozavri bili sposobni loviti in zaužiti znatno velik plen, kar potrjuje njihov status megaplenilcev. To odkritje ne le osvetljuje ekologijo pradavnih oceanov, temveč tudi odpira nova vprašanja o evolucijski zgodovini teh fascinantnih bitij.
Kako so ihtiozavri oblikovali pradavne oceane?
Si želite izvedeti več o skrivnostnih morskih plazilcih in njihovem vplivu na prazgodovinske ekosisteme? V komentarjih delite svoje misli ali vprašanja o ihtiozavrih in njihovih lovnih strategijah! Obiščite tudi našo stran z dodatnimi članki o fosilih in prazgodovinskih bitjih, da razkrijete še več skrivnosti preteklosti.
