Ankilozaver
Ankilozaver, znanstveno ime Ankylosaurus, je eden največjih oklepnih dinozavrov. Živel je v poznem obdobju krede, približno pred 68. do 66. milijoni let, na območju današnje Severne Amerike (večina odkritij izvira iz zgornjega krednega obdobja, predvsem iz geoloških formacij, kot sta Hell Creek Formation in Lance Formation, ki se raztezata skozi različne ameriške zvezne države, vključno z Montano, Wyomingom, Južno Dakoto in Alberto v Kanadi). V dolžino je meril kar 8 metrov in tehtal 6 ton. Do sedaj so odkrili ostanke samo parih primerkov, ki pa nikogar ne pustijo ravnodušnega. Ankilozavri so si delili habitat z različnimi drugimi dinozavri, vključno s ceratopsidi (kot je Triceratops) in tiranozavridi (kot je Tyrannosaurus rex). Odkritja ankilozavrov na teh lokacijah so običajno omejena na posamezne kosti ali delna okostja, kar otežuje popolno rekonstrukcijo njihovega življenja in okolja. Kljub temu pa ti dinozavrski fosili nudijo dragocene informacije o anatomiji, biologiji in ekologiji ankilozavrov.
Ankilozaver je imel ogromno glavo
Ankilozaver se je ponašal z ogromno lobanjo, saj je merila v dolžino do 65 cm in 75 cm v širino. Gledano iz ptičje perspektive je imela trikotno obliko. Kjer je lobanja prehajala v vrat, sta se na vsaki strani izraščala rogova. Usta so bila kombinacija kljuna in klasičnih ust. Zgornja čeljust je bila tako rekoč kljun, spodnja pa je imela zobe samo ob straneh. Znanstveniki domnevajo, da je bil tudi prednji del spodnje čeljusti brez zob, vendar zaenkrat tega še ne morejo trditi, ker niso našli še nobenega primerka omenjenega dela čeljusti.
Kako neki se je ankilozaver nasitil s tako »piškavimi« zobmi?
Zobje so bili, tako kot pri drugih rastlinojedih dinozavrih, na primer pri pahicefalozavru ali stegozavru, absurdno majhni. Zato zaenkrat še ni znano, kako je lahko tako velika žival predelala s tako »piškavimi« zobmi tako veliko količino hrane. Nekateri menijo, da je mogoče, podobno kot galapaške želve, imel prebavo celuloze in drugih težko prebavljivih delov rastlin, v zadnjem delu črevesja. Na ta način mu ne bi bilo treba zaužiti tako velike količine hrane, a še vedno okoli 70 kg, kar je kar zavidljiva količina. Pri hranjenju mu je verjetno pomagala posebna kost v jeziku, kot so jo odkrili pri njegovi bližnji sorodni vrsti – Pinacosaurusu. Podobno kost ima danes v jeziku močerad, ki lahko svoj debeli jezik stegne do tal in pobere želeno hrano. Tako naj bi stikal po tleh za hrano tudi rastlinojedi ankilozaver.
Oklep, da mu ni para
Pri ankilozavru najprej pade v oči njegova oklepni izgled, ki mu je služil za zaščito oziroma obrambo. Na glavi je imel debele koščene luske, imenovane osteodermi. Na telesu je nato imel več kot sto ošiljenih izrastkov, velikih od 1 do 35 cm. Ti niso bili zraščeni s kostmi, ampak so rastli iz debele in usnjate kože, ki je prav tako nudila zaščito. Ultimativno orožje pa je bil rep, ki je bil sestavljen iz več povečanih vretenc, ki so zrasla skupaj in bila obdana s trdim kostnim tkivom. S takšnim betom je lahko kljuboval tudi največjim mesojedim dinozavrom.
Fosilni ostanki ankilozavrov so relativno redki, kar omejuje natančno razumevanje njihovega načina življenja in ekologije. Kljub temu so fosili, ki so bili najdeni, dobro ohranjeni, kar omogoča podroben vpogled v njihovo anatomijo in obrambne mehanizme. Ankilozaver ostaja eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih dinozavrov, zlasti zaradi svojega izjemnega oklepa in edinstvenega repa.
Vir (1) – University of California Museum of Paleontology
Videoposnetek mogočnega ankilozavra:
