V svetu paleontologije, kjer lahko vsako novo odkritje na glavo postavi naše razumevanje pradavne zgodovine Zemlje, je nedavno objavljena študija o dinozavru Spicomellus afer iz Maroka sprožila val navdušenja in presenečenja. To nenavadno bitje ni le najstarejši znani ankilozaver – predstavnik skupine oklepnih dinozavrov, slovitih po bodicah in repnih orožjih – temveč tudi prvi, ki so ga kdaj odkrili v Afriki. S starostjo približno 165 milijonov let, iz obdobja srednje jure, Spicomellus afer predstavlja ključno manjkajočo povezavo v evoluciji teh pradavnih plazilcev.
Odkritje ankilozavra Spicomellus afer
Odkrivanje ankilozavra Spicomellus se je začelo leta 2019, ko je Naravoslovni muzej v Londonu (Natural History Museum) od komercialnega prodajalca fosilov v Cambridgeu pridobil nenavaden primerek iz Maroka. Šlo je za fragment hrbtnega rebra, zraščenega z ravnim osteodermom (kožno kostjo) in štirimi bodicami – nekaj, česar paleontologi še nikoli niso videli.
Angleška paleontologinja dr. Susannah Maidment, vodilna raziskovalka projekta, je nato skupaj z maroškim geologom dr. Drissom Ouarhachejem uspela določiti izvorno najdišče fosila: formacijo El Mers III v Srednjem Atlasu blizu Boulemane v regiji Fès-Meknès. To odkritje je omogočilo, da so paleontologi v letih 2019 in 2020 na tem območju izvedli prve terenske raziskave.
Zbrane fosile so nato analizirali z naprednimi metodami, med drugim z rentgensko računalniško tomografijo (CT-skeniranjem) in histološko analizo. Leta 2021 so Maidment in sodelavci v znanstveni reviji uradno opisali novo vrsto, ki so jo poimenovali Spicomellus afer. Ime izvira iz latinščine: »spica« pomeni bodica, »mellus« pa ovratnik – skupaj se nanaša na nenavadne bodice, zraščene z rebri. Vrstno ime »afer« pa poudarja afriško poreklo tega posebnega dinozavra.
Fosili so se znašli tudi na črnem trgu
A zgodba se s tem še ni končala. Leta 2023 se je raziskovalna ekipa ponovno odpravila na isto lokacijo in odkrila delni skelet, ki je vseboval številne ključne dele: lobanjske kosti, različna vretenca (vratna, hrbtna, križna in repna), rebra z značilnimi zraščenimi bodicami, lopatične kosti, dele medenice (iliac, pubis in desni ishius), metatarzalne kosti, vratni obroč z dolgimi bodicami ter križni ščit z velikimi in manjšimi bodicami. Poleg tega so našli še plošče in sestavljene osteoderme. Ta drugi primerek, shranjen na Univerzi Sidi Mohamed Ben Abdellah pod oznako USMBA 5–84, je bil podrobno opisan v znanstveni študiji, objavljeni avgusta 2025.
Vendar pa zgodbo o Spicomellusu spremlja tudi temna plat paleontologije: nezakonito izkopavanje in prodaja fosilov. Številni primerki so namreč zašli na črni trg, kjer so se prodajali prek spleta. Ta problem je spodbudil prizadevanja za večjo zaščito najdišč, izobraževanje lokalnega prebivalstva, vzpostavitev laboratorija za pripravo fosilov na Univerzi Sidi Mohamed Ben Abdellah ter usposabljanje nove generacije maroških paleontologov (Vir: NHM).
Ankilozaver s skoraj metrskimi bodicami
Opis Spicomellusa navdušuje zaradi njegovih povsem edinstvenih značilnosti. Njegovo rebro ima dermalne bodice, neposredno zraščene s kostjo – lastnost, ki je brez primere med vsemi znanimi vretenčarji. Pri drugih ankilozavrih so osteodermi običajno le vdelani v mišično tkivo, nikoli pa spojeni z rebri. Prav tako so bila njegova t. i. »ročajna vretenca« z okostenelimi kitami spojena, kar nakazuje na prisotnost repnega orožja – najstarejšega znanega v celotni skupini ankilozavrov. Čeprav natančna oblika tega orožja ni znana – pri kasnejših ankylosauridih je imelo kladivasto obliko, pri parankylosavru Stegourosu pa listasto – odkritje kaže na zelo zgodnjo evolucijo teh obrambnih struktur.
Študija iz leta 2025 pa razkriva še več: Spicomellus je imel okrog vratu in medenice niz izjemno dolgih bodic. Najdaljše na vratnem ovratniku so merile kar 87 centimetrov – skoraj meter! Te bodice so štrlele iz kožnega ovratnika, kar je dinozavru, kot so zapisali nekateri mediji, dajalo pravi »punk-rock« videz. Njegovo telo je bilo v celoti prekrito z oklepom iz plošč, bodic in ščitov, zaradi česar sodi med najbolj bodeče dinozavre, ki jih poznamo. Po ocenah je dosegal približno 4 metre v dolžino in tehtal med eno in dve toni – razmeroma malo v primerjavi s poznejšimi velikani, kot je Ankylosaurus, ki je meril do 9 metrov in tehtal tudi do 8 ton.
Čemu so služile bodice?
Te bodice niso bile zgolj okras; verjetno so imele obrambno vlogo pred plenilci, hkrati pa bi lahko služile tudi za razkazovanje med parjenjem ali celo za uravnavanje telesne temperature. Ta edinstvena anatomija odpira nova vprašanja o evoluciji: kako so se takšne strukture lahko razvile tako zgodaj? In zakaj so bile spojene neposredno z rebri – lastnost, ki je morda omejevala gibljivost, a hkrati nudila izjemno zaščito?
Dolgo je veljalo, da so se repna orožja pri ankilozavrih pojavila šele v kredi, toda Spicomellus dokazuje, da so bila prisotna že v juri. Poleg tega je tudi prvi ankilozaver, odkrit v Afriki, kar nakazuje, da je Gondvana (južni superkontinent) odigrala pomembnejšo vlogo v njihovi evoluciji, kot smo domnevali. Pred tem so bili namreč skoraj vsi primerki znani predvsem iz Lavrazije (severnega superkontinenta). To odkritje tako krepi idejo o zgodnji, skoraj globalni razširjenosti dinozavrov.
Paleobiologija Spicomellusa je fascinantna. Kot rastlinojed je verjetno brskal po nizki vegetaciji, kot so praproti, cikade in iglavci, ki so prevladovali v juri. Njegov oklep ga je ščitil pred plenilci, kot so teropodi (mesojedi dinozavri), ki so takrat naseljevali Maroko. Dolge bodice na vratu so lahko služile kot ščit pred ugrizi v vrat, medtem ko je repno orožje omogočalo močne udarce. Znanstveniki špekulirajo, da je Spicomellus živel v čredah za boljšo zaščito, podobno kot sodobni sloni ali bivoli.
Ena od najbolj intrigantnih lastnosti je spojitev bodic z rebri: to bi lahko povzročilo bolečino ali omejilo rast, vendar je morda bila evolucijska prednost v obrambi. Histološka analiza kaže, da so bodice rasle neposredno iz kosti, kar je brez primere. To odpira vprašanja o genetiki in razvoju teh struktur – morda so bile posledica mutacije ali prilagoditve na specifično okolje.
