Diplodok (znastveno Diplodocus) je bil odkrit konec 19. stoletja v Severni Ameriki. Odkritje te ogromne dinozavrske vrste se pripisuje več ameriškim znanstvenikom, ki so delali v obdobju velikega interesa za paleontologijo, znanem kot »Vojna kosti«. To obdobje je zaznamovalo rivalstvo med dvema znanstvenikoma, Othnielom Charlesom Marshom in Edwardom Drinkerjem Copom, ki sta tekmovala v odkrivanju in opisovanju novih vrst dinozavrov.
Poimenovanje diplodoka
Znastveno ime »diplodocus« izhaja iz grščine in pomeni »dvojna prečka«, kar se nanaša na dvojne kostne izrastke na spodnji strani repnih vretenc. Te strukture so bile značilne ravno za to vrsto dinozavra. Ime »diplodocus« je določil Othniel Charles Marsh leta 1878, ko je opisoval in klasificiral to žival. Diplodok je bil rastlinojedi dinozaver, živeč v pozni juri, pred približno 154 do 150 milijoni let.
Družina diplodokov
Družinina diplodokov (Diplodocidae) obsega več rodov. Med njimi so najbolj znani:
Diplodocus –To je najbolj znan rod, ki vključuje več vrst, kot sta Diplodocus longus in Diplodocus carnegii. Te vrste so bile znane po svojih izjemno dolgih vratovih in repih.
Apatosaurus (prej znan tudi kot Brontosaurus): Apatozaver, ki je bil včasih napačno poimenovan kot brontozaver, je prav tako zelo znana vrsta diplodokov. Ima masivno telo in krajši vrat v primerjavi z diplodokom.
Barosaurus – Ta rod je bil podoben diplodocusu, vendar z daljšim vratom, ki je omogočal doseči višje rastline.
Supersaurus –Supersaurus je eden izmed najdaljših dinozavrov, ki so jih kdajkoli odkrili, z ocenjeno dolžino, ki presega 30 metrov.
Seismosaurus –Ta rod je znan tudi po svoji velikosti, s prvotnimi ocenami dolžine, ki so segale do 40 metrov ali več. Kasnejše študije so predlagale, da je rod seismosaurus morda samo velik posameznik vrste diplodocus.
Obstajajo še drugi manj znani rodovi in vrste znotraj družine Diplodocidae. Zaradi nenehnih paleontoloških odkritij in raziskav sčasoma lahko pride do revizij v razvrstitvi in identifikaciji teh prazgodovinskih živali.
Življenski prostor diplodoka
Diplodok je živel na območju, ki je danes znano kot Severna Amerika, zlasti v zahodnem delu, vključno z območji, ki so danes del držav Wyoming, Utah in Colorado. Ti dinozavri so bivali v obdobju poznega jure, pred približno 154 do 150 milijoni let. Njegov življenski prostor je bila verjetno obsežna poplavna ravnica, ki je nudila obilico vegetacije za prehrano.
Kar zadeva njegovo pogostost na teritoriju, so fosilni dokazi nakazovali, da so bili diplodoki precej razširjeni in relativno pogosti v svojem okolju. Njihovi ostanki so med najpogostejšimi fosili velikih zavropodov, najdenih v kamninah poznojurskega obdobja v Severni Ameriki.
Kako dolg in težak je bil diplodok?
Diplodok je bil eden izmed najdaljših dinozavrov, ki so jih kdajkoli odkrili. Njegova dolžina je lahko dosegla od 25 do približno 30 metrov, nekateri izjemni primerki pa so morda celo presegali te mere. Kar zadeva težo, je ocene nekoliko težje določiti zaradi diplodokovega edinstvenega telesnega ustroja z izjemno dolgim vratom in repom ter relativno lažjim telesom v primerjavi z drugimi zavropodi.
Ocene teže za diplodoka se gibljejo od približno 10 do 20 ton, odvisno od posameznega primerka in metodologije, ki se uporablja za izračun. Te številke temeljijo na primerjavah s sorodnimi zavropodi in uporabi matematičnih modelov za oceno telesne mase na podlagi obsega kosti in drugih telesnih značilnosti.
Koliko je pojedel?
Dnevna količina hrane, ki jo je pojedel diplodok, je predmet številnih študij in razprav. Zaradi njegove velikosti in vrste prehrane (bil je rastlinojed) je verjetno, da je potreboval znatne količine vegetacije, da je zadostil svojim energetskim potrebam. Nekatere študije menijo, da bi veliki zavropodi, kot je diplodok, lahko zaužili od 100 do 150 kilogramov rastlinskega materiala na dan. Te ocene temeljijo na predpostavki, da so imeli zavropodi počasen metabolizem – podobno kot sodobni hladnokrvni plazilci, a učinkovit prebavni sistem.
Vendar pa druge študije, ki predpostavljajo, da so imeli zavropodi aktivnejši metabolizem, podoben današnjim pticam in sesalcem, kažejo, da bi lahko njihov dnevni vnos hrane presegel te številke. Ker pa so diplodoki verjetno preživeli veliko časa z jedjo nizkoenergetske rastlinske hrane, kot so listi in veje, bi lahko njihov dnevni vnos hrane dejansko bil precej visok, da bi zadostili svojim potrebam.
Pomembno je omeniti, da so točne številke težko določiti in se lahko razlikujejo glede na številne dejavnike, vključno z vrsto rastlin, ki so jih jedli, in specifičnimi okoljskimi razmerami v njihovem habitatu.
Kako hiter je bil diplodok?
Ocenjevanje hitrosti diplodokov in drugih velikih zavropodov je kompleksno in temelji na različnih metodah, kot so študije fosilnih stopinj, primerjalna anatomija in računalniško modeliranje. Te metode lahko zagotovijo nekatere osnovne ocene, vendar so zaradi omejitev v razumevanju natančne biomehanike teh živali te ocene približne.
Za diplodoke, ki so imeli dolga telesa in izjemno dolge vratove in repove, je verjetno, da niso bili zelo hitri tekači. Njihova telesna struktura je bolj nakazovala na življenje, prilagojeno počasnemu, vztrajnemu premikanju po krajini v iskanju hrane, ne pa na hitro tekanje. Ocene za hitrost diplodokov se običajno gibljejo od 5 do 20 kilometrov na uro. To je v skladu s hitrostmi, ki jih opazimo pri mnogih sodobnih velikih rastlinojedih živalih.
Zanimivo je, da so nekatere študije fosilnih stopinj zavropodov nakazovale, da so te ogromne živali lahko hodile s sorazmerno hitrim in učinkovitim korakom, kljub svoji velikosti. Vendar pa so te hitrosti še vedno precej nizke v primerjavi s hitrostmi, ki jih lahko dosežejo manjši, bolj agilni plenilci ali celo nekateri manjši rastlinojedi dinozavri.
Pomembno je razumeti, da diplodoki in drugi veliki sauropodi niso bili zgrajeni za hitrost, temveč za vzdržljivost, sposobnost prenašanja velikih telesnih mas in učinkovito pašo na velikih območjih z vegetacijo. Njihova velika telesa in dolgi vratovi so jim omogočali dostop do velike količine hrane brez potrebe po hitrem premikanju.
Zakaj so bili diplodoki tako visoki?
Dolžina in višina diplodokov, zlasti njihovi izjemno dolgi vratovi, so predmet številnih raziskav in teorij. Glavni razlogi za to morfološko značilnost niso nujno povezani samo z dostopom do hrane v visokih drevesih, saj obstajajo dokazi, da so diplodoki in drugi dolgovrati zavropodi jedli predvsem rastlinje, ki je raslo bližje tlem.
Nekaj ključnih teorij o dolgih vratovih zavropodov vključuje:
Dostop do hrane –Eden izmed predlaganih razlogov za dolge vratove je, da so omogočali dostop do širokega spektra rastlinskih virov hrane, ne le visoko v drevesih, ampak tudi na velikem območju brez potrebe po premikanju težkega telesa. To bi lahko zmanjšalo energijske potrebe za premikanje in omogočilo živalim, da učinkovito pasajo na velikih območjih.
Nizka rastlinje – Nekatere študije kažejo, da so zavropodi, vključno z diplodoki, morda jedli večinoma nizko rastlinje. Dolgi vratovi so jim omogočali, da dosežejo velike površine brez premikanja, kar bi bilo še posebej koristno v okoljih, kjer je bila hrana razpršena.
Termoregulacija in dihanje –Drugi znanstveniki so predlagali, da bi dolgi vratovi lahko služili tudi kot mehanizem za termoregulacijo ali olajšali dihanje z zmanjšanjem odpornosti zraka pri prehodu zraka do pljuč.
Socialno in reproduktivno vedenje – Dolgi vratovi bi lahko imeli vlogo tudi pri socialnem vedenju, kot je dvoboj med samci za dostop do samic ali kot način za povečanje vidnosti in komunikacije med posamezniki.
Kljub različnim teorijam pa ni dokončnega odgovora na to, zakaj so bili diplodoki in drugi zavropodi tako visoki. Pomembno je upoštevati, da so bila okolja, v katerih so ti dinozavri živeli, zelo raznolika, in verjetno ni bilo enotnega razloga za razvoj takšne telesne zgradbe.
So imeli diplodoki dva srca?
Teorija, da so imeli diplodoki ali drugi veliki zavropodi dva srca ali dodatne črpalne organe, je bila predmet spekulacij in raziskav, vendar za to hipotezo ni trdnih znanstvenih dokazov. Ta ideja izhaja iz izzivov, povezanih s črpanjem krvi do velikih višin – na primer do glave diplodoka, ki bi bila znatno dvignjena nad srcem, ko bi dinozaver stal pokončno. Nekateri znanstveniki so predlagali, da bi dodatne črpalke ali sekundarna srca lahko pomagala premagati gravitacijski pritisk in učinkovito oskrbovati možgane s krvjo.
V telesih sodobnih živali, kot so žirafe, ki imajo podobne izzive pri črpanju krvi do visoko dvignjenih glav, se te težave rešujejo z izjemno močnim srcem in posebej prilagojenim žilnim sistemom, ki vključuje elemente, kot so venski ventili, ki preprečujejo vračanje krvi nazaj v telo zaradi gravitacije. Vendar pa neposrednih anatomskih dokazov o obstoju več kot enega srca pri diplodokih ali katerih koli drugih dinozavrih ni.
Raziskave o kardiovaskularnem sistemu sauropodov ostajajo predmet teoretičnih modelov in primerjav s sodobnimi živalmi, saj mehka tkiva, kot so srca, običajno ne fosilizirajo. Brez ohranjenih mehkih tkiv je težko z gotovostjo reči, kako točno je bil organiziran krvni obtok teh velikanskih bitij.
So bila tudi jajca diplodokov gromozanska?
Ker so fosilni dokazi o jajcih velikih zavropodov zelo redki, je težko govoriti o velikosti njihovih jajc. Kljub temu, na podlagi omejenih dostopnih informacij o zavropodnih jajcih in gnezdih, ki so jih našli za druge zavropode, se zdi, da je velikost jajc sauropodov sorazmerno majhna glede na ogromno velikost odraslih živali.
Jajca, ki so jih pripisali zavropodom, so običajno v premeru merila med 10 in 30 centimetri, kar je precej majhno v primerjavi z velikostjo odraslih živali, ki so lahko dosegle dolžine več deset metrov in mase več deset ton. Poleg tega, ker so zavropodi verjetno odlagali večje število jajc v gnezda, je manjša velikost jajc omogočala, da so lahko posamezna gnezda vsebovala več jajc, kar bi povečalo možnosti za preživetje potomcev v okoljih, kjer so bili plenilci stalna grožnja.
Okostje diplodoka
Odkritja fosilov diplodokov so med najbolj spektakularnimi v paleontologiji dinozavrov. Ti fosili so omogočili znanstvenikom natančno rekonstrukcijo videza in življenja teh ogromnih dinozavrov. Diplodok je eden izmed bolje razumljenih rodov zavropodov, zahvaljujoč številnim odkritjem.
Najbolj znani in popolni okostji diplodokov sta:
- diplodocus carnegii: eden najpopolnejših in najbolj znanih, odkrit v Skalnem gorovju ZDA. Imenovan je po industrijskem magnatu Andrewu Carnegiju, ki je financiral izkopavanja. Okostje je bilo prvič odkrito leta 1899 in je izjemno popolno, kar je znanstvenikom omogočilo podrobno študijo strukture in anatomije diplodokov. Replike tega okostja so razstavljene v muzejih po vsem svetu.
- diplodocus longus: primerki tega rodovnega tipa so prav tako pomembni za razumevanje diplodokov, čeprav so morda manj popolni kot Diplodocus carnegii.
Poleg teh so bili odkriti še mnogi drugi primerki diplodokov, čeprav so morda manj popolni ali so sestavljeni iz manjših delov okostja.
Kje je nam najbljižje okostje diplodoka?
Kje v naši daljni okolici videti okostje diplodoka? Ena izmed možnosti bi bila Naravoslovni muzej v Berlinu (Museum für Naturkunde) v Nemčiji, ki je znan po svojih impresivnih razstavah dinozavrov, vključno z velikanskim okostjem brahiozavra, ki sicer ni diplodok, a pripada sorodni skupini velikih zavropodov. V bližini Slovenije so tudi drugi večji naravoslovni muzeji, kot sta Naravoslovni muzej na Dunaju (Naturhistorisches Museum Wien) v Avstriji ali Naravoslovni muzej v Milanu (Museo di Storia Naturale di Milano) v Italiji, ki prav tako občasno gostijo razstave dinozavrov. Za najnovejše informacije bi bilo najbolje obiskati spletne strani teh muzejev.
.